Naša primarna dejavnost je polaganje vseh vrst izolacij in izdelava vseh tipov fasad.
Objekt je vedno potrebno obravnavati kot celoto in ga povezati s prostorom v katerega je umeščen. Če naj funkcionalnost, gospodarnost in bivalno ugodje dosežejo visoko kakovost in skladnost, je potrebno upoštevati pri načrtovanju objekta in njegovega ogrevanja veliko dejavnikov:
Za toplotno ugodje v objektu je pomembna temperatura zraka in njena porazdelitev po prostoru ter sevalnost toplote (hladu) obodnih površin.
Najugodnejša je lega objekta na prisojni strani, zaščitena pred vetrom. Razlika med različno lociranimi objekti lahko pripelje tudi do 20 % večjih (manjših) toplotnih izgub (prihrankov) objektov. Lokalno so temperaturne razlike med objekti, lociranimi v hladni in senčni dolini, in objekti na odprtem od 2 do 5° C.
Veter na izpostavljenih legah povečuje konvekcijske toplotne izgube in nekakovostno tesnenje objekta lahko pomeni nekajkratno povečanje toplotnih izgub.
Glede na obliko in razgibanost objekta ter fasade imajo objekti ob enaki prostornini različne toplotne izgube. Le-te se večajo z večanjem zunanje površine fasade. Navedene toplotne izgube opisuje oblikovni faktor, ki je razmerje med površino zunanjega ovoja in prostornino objekta. V primerjavi s samostojno pritlicno družinsko hišo, ki ima najbolj neugodno razmerje, ima dvoetažna stavba enake stanovanjske površine za okoli 20 % manjšo zunanjo površino in temu sorazmerno manjše toplotne izgube. Vrstna hiša ima okoli 30 % manjšo zunanjo površino, medtem ko je pri štirietažni kompaktni stanovanjski stavbi zunanja površina ovoja stavbe kar za polovico manjša kot pri samostojni enodružinski hiši.
Tako pri novogradnjah kot pri sanacijah je cilj izolirati in izdelati učinkovito ter lepo fasado. V nasprotju z novogradnjo se pri starih objektih srečujemo z obstoječimi dolžinami napuščev, okenskih polic in odprtin, ki nas omejujejo pri debelini fasadnih sistemov. Posebno pozornost je potrebno posvetiti hidroizolaciji in morebitnim težavam s kapilarno vlago.
Pri izdelavi izdelavi fasade se držimo predpisov ÖNORM B 6410 in evropskih norm ETAG 004. Fasada in izolacija po teh predpisih ni le zakonsko skladna, temveč ji zagotavljajo obstojnost in trajnost ter omogočajo, da deluje v skladu s predpisanimi lastnostmi.
Začnemo pri pregledu objekta, pri začetku izdelave fasade pa najprej poskrbimo, da je podlaga primerna. To pomeni, da izdelava fasade pride na vrsto šele takrat, ko pripravimo površino, da je ustrezna, obstojna in dovolj vpojna. Prav tako pred začetkom izdelave fasade uredimo vse neravne površine in preverimo, katera lepila bi bila ustrezna, kakšen bo način pritrjevanja itd.
Izdelava fasade pride na vrsto za tem, pogoj pa je, da fasado izdelujemo pri primerni temperaturi. Primerna temperatura za izdelavo fasade je od 5°C do 25°C. S pripravo površine za izdelavo fasade in poznavanjem postopkov ter izkušnjami, nas pri izdelavi fasade čaka manj presenečenj in nam ta povzroča manj nevšečnosti. Prav tako z organiziranim pristopom prihranimo čas in stroške.
Pri izdelavi fasade upoštevamo vsa osnovna pravila in gledamo na to, da so pogoji za izdelavo fasade čimbolj primerni. Fasade izdelujemo v primernih temperaturah, izven neposredne izpostavljenosti soncu, upoštevamo čase sušenja, ne uporabljamo zastarelih ali neprimernih materialov. Dobri materiali za izdelavo fasade niso dovolj, če način in pristop k izdelavi fasade ni ustrezen.
Sestava fasadnega sistema po komponentah:
Glavna naloga izolacije (fasade) je zmanjšati potrebno količino energije za ogrevanje stavbe na minimum in ustrezno zaščititi stavbo. Vrsto ter debelino toplotne izolacije je potrebno prilagoditi posameznemu objektu, njegovi podlagi, lastnostim ter željam naročnika. Toplotna izolacija in vrsta podlage tako določata tudi ostale materiale potrebne za izdelavo fasade (fasadno lepilo in zaključni sloj).
Fasadna lepila nam zagotovijo kvalitetni stik podlage z izolacijskim materialom. Zaradi lastnosti zaključnih slojev je potrebno tudi mehansko pritrjevanje izolacijskih plošč. Lepila se razlikujejo glede na izbiro izolacijskih plošč in podlage. S posebnimi dodatki lahko tudi spreminjamo lastnosti posameznih lepil in jih tako prilagodimo potrebam vgradnje (hitrost sušenja, paroprepustnost, zunanja temperatura). Fasadno lepilo je primerno tako za lepljenje izolacijskih plošč, kot tudi za armiranje s fasadno mrežico, zato je zelo pomembno, da izberemo kvalitetno fasadno lepilo pri izdelavi fasade.
Naloga armirne mrežice je zmanjševati napetosti, ki se pojavljajo na fasadi, kot tudi preprečevati raztezke in krčenja, saj le ti povzročijo razpoke na zaključnem sloju kar poškoduje fasado. Ker je armirna mrežica vtisnjena v osnovni nanos fasadnega lepila je zelo pomembna pravilna vgradnja le te, še zlasti na robovih in okoli odprtin. Preklopi armirne mreže potekajo vertikalno po celotni površini fasade (10 % celotne fasadne površine predstavljajo preklopi armirne mreže).
Pred izdelavo zaključnega sloja na fasadi se vedno uporabi osnovni premaz. Osnovni premaz omogoča enakomerno vpojnost podlage ter poveča vez med fasadnim lepilom ter zaključnim slojem. Barva osnovnega premaza se prilagodi barvi zaključnega ometa, kar preprečuje morebitno sevanje lepila skozi omet.
Najbolj obremenjen ter izpostavljen del fasade je zaključni omet. Podvržen je stalnim temperaturnim spremembam, močenju ter naravnim biološkim dejavnikom.
Glavna naloga zaključnega sloja je trajna zaščita fasadnega sistema pred vremenskimi vplivi. Sekundarna naloga pa je izgled stavbe, ki tako še poudari arhitekturo objekta.
Ker se zaključni sloji pri izdelavi fasade nanašajo direktno na predhodno izdelano podlago, je zelo pomembna kvaliteta podlage. Zaključni sloji se s pomočjo mehanske vezave prilepijo na podlago kar pomeni, da se skupaj tudi gibljejo. Prekinjen ali prekratek proces sušenja lepila lahko pomeni, da se podlaga naknadno skrči in tako nastanejo mikro razpoke v zaključnem sloju na fasadi. Zaključni sloji so narejeni iz akrilnih veziv ter dodatkov v različnih granulacijah peska. Poznamo silikonske, silikatne ter akrilne zaključne sloje in njihove izpeljanke – kombinacije.
Alge se razmnožujejo z vetrom, zato jih najdemo povsod, pogoj za njihovo rast pa sta vlaga in svetloba. Večina alg živi v vodi, lahko pa živijo tudi izven nje in črpajo vlago iz zraka. Prehranjujejo se z ogljikom in dušikom, ki ju črpajo iz ogljikovega dioksida (fotosinteza).
Pogoji za razvoj alg na fasadi:
Glavni vzrok za nastanek plesni je vlažnost materiala. Relativna vlažnost med 75 in 85 % zadošča za razvoj plesni na fasadi. Plesni lahko preživijo tudi v suhem okolju. Temperatura gradbenih konstrukcij močno vpliva na razvoj mikroorganizmov, zlasti razlike v temperaturi ustvarijo ugodne pogoje za njihov razvoj. Razvijejo se lahko pri vsaki temperaturi, zlasti v temperaturnem območju med 0 in 25 stopinj celzija.
Razvoj in vrsto mikroorganizmov določa pH vrednost. Najboljši pogoji za razvoj mikroorganizmov so v kislem okolju med 4,5 do 6,4 ph.
Kljub dejstvu, do so vse strani fasade na objektu izdelane iz enakega materiala, se lahko zaradi razlik v vlažnosti in temperaturi na posameznih mestih pojavi intenzivnejša rast alg ter plesni. Najbolj ogroženi deli fasade so vetrovne ter severne strani, senčne lege in podzidki. Razvoj alg in plesni na fasadi je znak prekomerne vlažnosti fasadnega sistema.
Eden izmed razlogov zakaj se na starejših objektih niso pojavile alge in plesni v takšnem obsegu je ta, da na objekte niso vgrajevali toplotne izolacije. Ko so v hladnejšem obdobju ogrevali prostore, je toplota prehajala skozi stene ter tako posledično sušila fasado kar je onemogočilo nastanek in razvoj alg ter plesni na fasadi.
Toplotna izolacija stavbe (fasada) omogoča ugodno bivalno klimo v notranjosti objekta in preprečuje prehod toplote iz notranjih prostorov, do zaključnega sloja na fasadi. Zaključni sloj se tako počasneje oziroma se sploh ne posuši, kar ustvarja idealne pogoje za nastanek alg in plesni.
Če se na fasadi pojavijo madeži, je potrebno preveriti za kakšno vrsto alg oz. plesni gre ter kakšni so vzroki za njihov nastanek. Ali gre za alge, glive oziroma lišaje lahko ugotovimo samo s pomočjo mikroskopa. Alge pomenijo zgolj optično pomanjkljivost, plesni pa fasado poškodujejo. Priporočajo se ukrepi za odpravo, saj se glive in lišaji pojavijo tudi kot posledica alg. Pri sanaciji izberemo ustrezna kemijska sredstva (algicid), saj bi v nasprotnem primeru lahko fasado poškodovali (nastanek razpok v zaključnem sloju).
Vlaga v zid vstopi in po njem potuje na več načinov:
V zimskem času je temperatura notranjih površin nižja kot je temperatura zraka v prostoru. Povišana zračna vlaga (prek 65 %) in nezadostna toplotna izolacija, lahko povzročita kondenzacijo vlage na notranjih površinah sten, posledica tega pa je razvoj plesni v notranjih prostorih.
V objektu kjer je toplotna izolacija primerna, v notranjih prostorih pa se relativna vlažnost skozi vse leto giblje med 40 in 60 % ter le občasno poraste, se površinska kondenzacija ter plesni ne bodo pojavile.
Kondenzaciji v notranjosti objekta se izognemo z vgradnjo kvalitetnih fasadnih sistemov ter rednim in zadostnim prezračevanjem. Na notranjo stran vgradimo materiale, ki lahko sprejemajo in oddajajo vlago.
Sanacije in obnove poškodovane fasade predstavljajo velik delež gradbenih del. Objekti, na katerih so prisotni vlaga ter plesni potrebujemo kvalitetno sanacijo. Pred vgradnjo novega fasadnega sistema je potrebno poiskati povzročitelja vlage in vzroke odpraviti. Največkrat je potrebno od vlage poškodovane zidove zaščititi s horizontalno in vertikalno hidroizolacijo ter jih očistiti soli. V nasprotnem primeru so vsi nadaljnji sanacijski postopki brez pomena. Stare fasadne sisteme lahko brez težav nadgradimo po sodobnih standardih in zahtevah. Fasadni sistemi, ki jih uporabljamo za sanacijo starih fasad pa imajo skupno lastnost – paroprepustnost.
Najbolj obremenjen ter izpostavljen del fasade je zaključni sloj. Podvržen je stalnim temperaturnim spremembam, močenju ter naravnim biološkim dejavnikom.
Glavna naloga zaključnega sloja je trajna zaščita fasadnega sistema pred vremenskimi vplivi, sekundarna naloga pa je izgled stavbe, ki tako še poudari arhitekturo objekta.
Ker se zaključni sloji nanašajo direktno na predhodno izdelano podlago, je zelo pomembna kvaliteta podlage. Zaključni sloji se s pomočjo mehanske vezave prilepijo na podlago, kar pomeni, da se skupaj tudi gibljejo. Prekinjen proces sušenja lahko pomeni, da se podlaga skrči in tako nastanejo mikro razpoke v zaključnem sloju. Zaključni sloji so narejeni iz veziv ter različnih granulacij peska. Poznamo silikonske, silikatne ter akrilne zaključne sloje in njihove izpeljanke-kombinacije.
Zaključni sloji se razlikujejo po:
Pravo revolucijo na trgu so povzročili akrilni zaključni sloji, saj so v primerjavi z apneno-cementnimi omogočali enostavno vgradnjo in vodoodbojnost. Velika prednost akrilnih zaključnih slojev je tudi v številu barvnih odtenkov. V zimskem obdobju lahko v omet pred izdelavo fasade dodamo specialne aditive za hitrejše sušenje ometov.
Lastnosti:
Silikatni zaključni sloji omogočajo dobro oprijemljivost in veliko paroprepustnost. Silikatna mrežna struktura ima večjo zmožnostjo raztezanja, ki je podobna raztezanju armirnega sloja. Silikatni zaključni sloji imajo nekatere omejitve pri izdelavi fasade. Za izdelava silikatnih ometov je potrebno ujemanje pH baze in pigmenta, kar predstavlja določeno omejitev pri barvnih odtenkih. Njihova prednost je večja naravna odpornost na alge in plesni, zaradi pH, ki je višji od akrilnih zaključnih slojev.
Lastnosti:
Zadnji so na trg prispeli silikonski zaključni sloji. Njihova največja prednost je vodoodbojnost, elastičnost ter odpornost na preostale vplive iz okolja. Silikonski zaključni sloji dobro prenašajo napetosti, ki se pojavljajo na fasadnih površinah zaradi temperaturnih sprememb, ter tako lažje preprečujejo nastanek mikro razpok na fasadi.
Lastnosti:
Prednost silikonsko-silikatnih ali silikonsko-akrilnih zaključnih slojev je v paroprepustnosti in barvni obstojnosti.
Lastnosti:
Mineralni zaključni ometi so se pri izdelavi fasad pojavil že pred več kot 300 leti. Njihove lastnosti fasadam omogočajo dolgotrajno lepoto in obrambo pred zunanjimi vplivi. Tankoslojni mineralni ometi so mešanice apna, cementa in peska. Apno z naravno visokim ph, onemogoča razvoj alg ter plesni na površini fasade več kot 10 let. Odlika mineralnih ometov je tudi njihova visoka paroprepustnost in visoka higroskopičnost – uravnavanje vlažnosti zaključnega ometa na fasadi. Mineralni ometi vodo enakomerno razporedijo po fasadni površini kar zelo pospeši sušenje fasade.
Lastnosti:
Potrebno je vedeti, da z vgradnjo močnih odtenkov vplivamo tudi na veliko termično obremenitev zaključnega sloja. Kvaliteta zaključnega sloja je z izbiro močnejših (temnejših) odtenkov še bolj pomembna. Uporabo temnejših odtenkov se priporoča le v primeru, če ne predstavljajo več kot 10 % celotne površine fasade.
Vsak termoizolacijski sistem je po svoje unikaten in zelo široko predstavljen. Zato smo uredili spodnje povezave na proizvajalce, kjer si lahko detaljno preberete vse kar vas zanima. V kolikor ne boste našli potrebnih informacij nas kontaktirajte, da vam pomagamo pri vaši odločitve izbire fasadnega oziroma termoizolacijskega sistema.
Lorem ipsum dolor sit amet, cotetur adiing sedo tempor dunt labore dolor.
Lorem ipsum dolor sit amet, cotetur adiing sedo tempor dunt labore dolor.
Lorem ipsum dolor sit amet, cotetur adiing sedo tempor dunt labore dolor.
Kontaktirajte nas preko kontaktov na naši strani in pomagali vam bomo uresničiti vse vaše skrite želje.
